»LJUBA ZOFIJA IN VELIKA POŽIRALKA BANKOVCEV«

»LJUBA ZOFIJA IN VELIKA POŽIRALKA BANKOVCEV«

je Alfred Nobel v pismu iz l. 1888 naslovil žensko, ki jo je neizmerno ljubil - Zofio Hess.


Heinrich Hess se je v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja z družino, iz Dunaja preselil v Celje, kjer je postal uspešen pri prodaji lesa. Uveljavil se je v celjski meščanski družbi. Mlajši hčerki sta se poročili. Najstarejša, Zofia pa je Celje zapustila. Na Dunaju se je zaposlila kot prodajalka v cvetličarni in ravno tam je Nobelu sedla v srce.


Kdo bi si mislil, da je za izbranko svojega srca zapravil celo premoženje, da se je na vso moč trudil, da bi jo izobrazil, a je bila le željna lahkotnega in brezskrbnega življenja? Da ji je privoščil razkošno pariško stanovanje s služkinjo in kuharico? Si mislite, da mu je tako prirasla k srcu, da ji je najel izobraženo družabnico, da bi je naučila francoščine in lepega vedenja? Zofia se je, kljub vsemu razkošju, vse manj zadrževala v Parizu, vse več pa odhajala na Dunaj, kjer ji je Nobel kupil vilo. Kako bi vam bilo všeč, da bi vas z mesečno rento podpiral nekdanji partner? Namreč Nobel Zofijo je, z mesečno rento 6000 gld tudi, ko je izvedel, da je zanosila z mladim madžarskim časnikom Nicolausom Kapy von Kapivarjem, s katerim se je kasneje tudi poročila. Nobelova ljubezen je segla tudi tako daleč.


Nesrečna zgodba znanega izumitelja, je le ena izmed mnogih ljubezenskih zgodb, ki so kraljevale ulicam Celja. Te pa vsaka zase izstopajo iz sten ene izmed sob v MCC hostlu – v sobi LJUBEZEN.