Matija Perovšek: Mesec oktober so zaznamovali tipični procesi, ki se odvijajo v malih skupinah

Matija Perovšek: Mesec oktober so zaznamovali tipični procesi, ki se odvijajo v malih skupinah

Mesec oktober so zaznamovali tipični procesi, ki se odvijajo v malih skupinah, pod katero štejem svoje delo v JWG, in bi jih s svojim znanjem skupinske dinamike opisal z 2. fazo v razvoju skupine. Po tem, ko smo dali čez fazo spoznavanja, smo se (nezavedno) osredotočili na čustveno in kognitivno povezanost, skupinske cilje in predvsem intenzivne emocije, ki se izražajo skozi sodelovanje ali tekmovanje, skozi zaupanje ali nezaupanje in v vsakem primeru predstavljajo izzive osebnostnemu zorenju, ter prišli do faze konfliktov, odporov in iskanja konsenza.

Ker nisem premogel več pretvarjanja sem izpostavil, da se v timu počutim neenakovredno in drugorazredno. Do mene so posredno prišle informacije, ki naj bi prišle iz ust sodelavke, da je moja izobrazba manj primerna za delo z mladostniki, ker je bila pridobljena na balkanski univerzi in ne npr. v Švici, ki prednjači v programih za delo z mladostniki in družino. Prav tako mi je bilo zadosti nenehnega primerjanja s Štefanom, ki opravlja v skupini svojo študijsko prakso, saj nisem v očeh nekaterih sodelavcev nikoli naredil ničesar tako dobrega kot on, pa naj je bilo to nakupovanje, kuhanje ali pomoč mladostnikom pri domačih nalogah.

Najprej sem imel pogovor z vodjo skupine, nato pa še z mentorjem, s katerim sva med pohodom v hribe predebatirala o problemu in se lotila načrta, kako izvesti individualne pogovore, ki sem jih želel opraviti sam, brez posrednikov. Ko me je Manuel pobral na dogovorjenem mestu (pod vaško lipo :)) je bilo vreme z gosto meglo in rahlim pršenjem dežja, kot da bi simbolno ponazarjalo mojo stisko in težave v stanovanjski skupini. Ko sva se poglabljala v pogovor in povzpenjala v hrib, sta se sliki tako problema kot pokrajine razjasnili. Na vrhu obsijanega Malbuna se mi je odprl čudovit pogled na megleno dolino in posredno tudi pogled z distance na težavne odnose z nekaterimi sodelavci, za opis katerih sem večkrat uporabil špansko rečenico: »Tiene mucho tomate!«

Pogovor s sodelavci je bil uspešen in nadvse koristen. Predvsem sem bil pozitivno presenečen nad zrelim odzivom sodelavke, s katero sva imela največ nesporazumov, ko mi je priznala, da je bila včasih jezna in ljubosumna name, da se razumem dobro z mladostniki, predvsem z beguncema, katerima je ravno ona kontaktna oseba, a ima z njima veliko sporov. Konec dober, vse dobro!

Kar se tiče poznanstev, spoznavam še vedno po večini tuje študente, ki študirajo v Lihtenštajnu. Domačini pa … hmm … so precej zaprti in arogantni. Udeležil sem se večera družabnih iger, ki so ga organizirali skavti in naletel na zanimivo situacijo. Delim zapis iz dnevnika:

"Ob igri Qwirkle sem se zaklepetal s prijazno Mehičanko, ki je poročena s tukajšnjim domačinom, odraslim skavtom. Tukaj je dve leti in njena nemščina je resnično dobra. Po nadaljevanju pogovora je v svoji torbici začela iskati vizitko svojega privatnega učitelja, da bi mi jo dala, da bi tudi sam izboljšal svojo konverzacijo. Med iskanjem je rekla: »Res, da je tečaj individualen in malce dražji, vendar ga tvoji ženi ne bo problem plačati, saj so plače v Lihtenštajnu visoke.« Bil sem zgrožen in ob nadaljevanju pogovora prizadet, da je mene in mojo prostovoljno izkušnjo dojemala zgolj z vidika, da sem prišel po ženo, saj je poroka najlažja pot za pridobitev državljanstva, glede katerega ima kneževina zelo strogo zakonodajo. V nasprotnem primeru bi moral živeti tukaj 30 let, preden bi sploh lahko zaprosil zanj.

Ko sem omenil, da sem zgrožen, da me nekateri domačini in ljudje z nanovo pridobljenim državljanstvom dojemajo kot nekoga, ki je prišel na lov za žensko svojih sanj in s tem po državljanstvo, sta se mi Grkinja Kristina in Italijan Tomi, s katerima smo »The Crazy Mediteranian Team«, samo smejala, rekoč, taki so pač Lihtenštajnčani, zaverovani v svoj denar in vse merijo izključno preko njega. V nadaljevanju sta mi tudi povedala za prostovoljko iz Moldavije, ki je bila na EVS projektu pred dvema letoma, takrat kot Tomi, da so jo ljudje dejansko spraševali koliko stane intimna ura z njo, ker je itak nerazumljivo in nelogično, da bi kdo prišel brez ekonomskih pričakovanj iz revne dežele kot je Moldavija ali Balkan in opravljal prostovoljno delo za božji lon.

Ne bom zanikal, da sem se na začetku počutil prizadetega in razočaranega, da imajo nekateri ljudje tako mišljenje o meni, sedaj pa se večkrat pošalim, da naslednjič ne bo več lepotica z Azteškimi koreninami iskala vizitke individualnih inštrukcij nemščine po svoji torbici, temveč bo kakšna stara Helga preštevala ali ima v denarnici dovolj gotovine za eno uro z mano, ker ne sprejemam kartic. :)   

Vikendi so še vedno obarvani z izleti. Spoznal sem nakupovalno središče v Dornbirnu, kjer so cene veliko bolj naklonjene žepu prostovoljca kot pa v Vaduzu; Bregenz, ki se lahko pohvali s čudovitim odrom na Bodenskem jezeru, kjer se scene dobesedno menjujejo in dvigujejo iz vode; pa seveda majhna švicarska vas, ki je po zapiskih pisateljice Spyri, resnična vas literarne junakinje Heidi ter pohajkovanje v naravi med živobarvnim jesenskim listjem ob presenetljivo visokih temperaturah.

Za drobne radosti poskrbijo majhni (slovenski) pripetljaji, ki mi polepšajo dan, ko mi npr. cesto zapre tovornjak, ki prevaža Poli salamo; ko kupim Medexovo razpršilo za obolelo grlo, čeprav nisem bolan, samo zato, ker je slovensko ali pa, ko se sprehajam v turški trgovini med ženskami v burkah in moškimi z dolgimi bradami in izpadem kot pravi turist, ko ves raznežen fotografiram polico z Domaćico in Moto piškoti. Čokolešnika žal še nisem našel. :)

Tema, ki je pri meni še vedno aktualna, je spoznavanje svoje »balkanskosti«, za katero v Sloveniji nisem vedel, da obstaja. Če tukajšnji prebivalci pod to smatrajo: spontanost, ko zaplešeš sredi ulice, čeprav nimaš v krvi niti promila alkohola; ko izpostaviš, da se ne počutiš dobro in se s tem postaviš zase; ko uživaš v soncu in naravi vsako sekundo dneva; ko nosiš štrikane priglavke; ko si domišljaš, da delaš dobro delo brez plačila v nesramno bogati državi, čeprav drugi v tem vidijo samo priložnost za pridobitev državljanstva … potem sem ponosen na to, da sem Balkanec!

Čujemo se,

Matija      

 

Matija Perovšek: Mesec oktober so zaznamovali tipični procesi, ki se odvijajo v malih skupinah
Matija Perovšek: Mesec oktober so zaznamovali tipični procesi, ki se odvijajo v malih skupinah
Matija Perovšek: Mesec oktober so zaznamovali tipični procesi, ki se odvijajo v malih skupinah
Matija Perovšek: Mesec oktober so zaznamovali tipični procesi, ki se odvijajo v malih skupinah
Matija Perovšek: Mesec oktober so zaznamovali tipični procesi, ki se odvijajo v malih skupinah
Matija Perovšek: Mesec oktober so zaznamovali tipični procesi, ki se odvijajo v malih skupinah
Matija Perovšek: Mesec oktober so zaznamovali tipični procesi, ki se odvijajo v malih skupinah